V vsaki temi je vsaj majhna luč,
v vsaki tišini odmev melodije.
Naj bo tvoje srce ogledalo za svet
naj iskrenost skrb izbriše
in sreča naj nasmehe riše.
Ker neviden je očem zaklad
imej sočloveka rad
in tako neizmerno boš bogat.
Vsem želim lepe praznike, vsaka moja naslednja želja pa je skrita v pesmi zgoraj.
Va-Po
Moji urniki so ubijalski. Ne vedno, a velikokrat. Prijatelji mi pravijo, da bom enkrat srečal samega sebe. Še dobro, da si od časa do časa vzamem nekaj prostih uric ali tudi kakšen dan. Ko sem se zadnjič zazrl v ogledalo ob vstajenju ob 11-ih dopoldan (beri: po sobotnem nočnem življenju), sem se zamislil sam nad sabo. Pravzaprav se mi to dogaja vedno znova. S sabo nikoli nisem zadovoljen, na srečo pa se s tem pretirano ne obremenjujem. Niti slučajno.
Edino, kar imam pa res rad, je urejeno življenje - tisto, na katero lahko sam vplivam in seveda ne tisto, na katero vplivajo drugi. Rad imam urejene urnike. Pedanten sem pri uporabi ročnega planerja; popisan je sicer po dolgem in počez, tudi počečkan, zmenki korigirani z Edigsom, a vseeno, kar je najpomembneje, tudi brez njega stvari nosim v glavi in jih skušam 100 % realizirati. Predvsem zaradi drugih. Če nekaj rečem, obljubim, predlagam, napovem, tudi v veliki meri izvedem (možne so majhne izjeme).
Sicer pa bioritem in dnevne obveznosti uspešno usklajujem. Zadovoljen sem sam s sabo. V petek sem se med pavzo dopoldanskih obveznosti, s prijateljem povabil na kosilo h Kitajcu. Mmm, je bilo dobro. Piščanec z mandeljni in sladko kisli repki škampov z rižem. Pregrešno dobro. Za izbrano hrano, družbo, pijačo je zmeraj čas. Ampak, roko na srce, tudi to si je treba znati organizirati.
In kaj bi rad povedal s tremi odstavki uvodnega izliva? To, da težko dojamem zmedenost, neurejenost, nepremišljenost in neorganizacijo drugih, predvsem mlajših generacij. Moja ljuba prijateljica ne ve, kaj bo počela jutri, kaj šele, da bi imela urnik urejen do decembra. Razumem, dekle študira, zaljubljena je, bori se za študentski evro, predvsem pa so njene obveznosti precej drugačne od mojih. Prav, “kupim”!
Ne kupim pa, in to je moj zadnji odgovor, nepospravljenih podstrešij. Tega, da človek ne ve, kaj bi v življenju rad počel, s kom bi rad bil, kakšno stališče bo zavzel do neke teme. Ne razumem, da je tako ekstremno težko danes odgovoriti na sms, povedati svoje mnenje, poklicati ali povabiti na pijačo, pogledati v oči in resnici v obraz.
In kaj imata skupnega 4. in 5. odstavek? Oba govorita o tem, da sem naveličan zemeljskih bitij, ki te gledajo v obraz, poveličujejo, povzdigujejo, se nate lepijo, pišejo, rišejo slavospeve in pojejo hvalnice, in ko nekega dne ob neki uri na posebni lokaciji v najbolj prijetnem okolju in dobri družbi pričakuješ nekaj v zameno (razmišljujoči, odmislite horizontalne dele pohištva, ker obstajajo tudi vertikalni), dobiš pod nos figo. Doživiš mrk medosebne komunikacije. Mrzli tuš.
Takih situacij res ne maram. “Poln kufer jih ‘mam!” Zato, ker vem, da se da “pošlihtat” v glavi, da se da povedat, da se da naredit. Vse se da! Če veš, kaj želiš. Če hočeš in predvsem, če si za tako potezo zrel.
Eni pa zorijo do penzije.
Va-Po
Gledališče je pravzaprav edina zares živa umetnost, umetnost, ki je neprenosljiva, enkratna, neponovljiva, vedno odvisna od spreminjajočega se avditorija, saj pred nami in v istem trenutku, ko jo sprejemamo, izgoreva živa in enkratna človeška energija, ki ji rečemo: igralska umetnost. Gledališče pa je tudi zato tako enkratno, ker je tako zelo človeško.