Va-Po (VAški POsebnež)

 Gledališče je pravzaprav edina zares živa umetnost, umetnost, ki je neprenosljiva, enkratna, neponovljiva, vedno odvisna od spreminjajočega se avditorija, saj pred nami in v istem trenutku, ko jo sprejemamo, izgoreva živa in enkratna človeška energija, ki ji rečemo: igralska umetnost. Gledališče pa je tudi zato tako enkratno, ker je tako zelo človeško.

Naj bo gledališka estetika še tako koreografska, neverbalna, kakršnakoliže … vedno stoji, kljub vsemu, na odru človek. Bitje, ki utripa in mineva prav tisti hip, ko ga gledamo. Na odru vedno gledamo Človeka - Igralca, ki nam pripoveduje, ki se nam razdaja s takšno zaresnostjo, da je zaresnejši in prepričljivejši od življenja …

Ko opazujemo igralčevo umetnost, gledamo sebe iz velike bližine. Igralčeve žive besede, se nas dotikajo drugače kot besede iz knjig. In mi, ki sedimo v dvorani, smo zaradi igralčeve umetnosti nenadoma bolj živi, bolj resnični. Zato je igralec, središče, ki mu rečemo gledališče.

In ravno to je me navdihnilo. Da je dejansko igralec sam in lahko igra več deset vlog. Včeraj. Bil sem na eni ‘’stand up” komediji našega znanega pesnika in igralca Andreja Rozmana - Roze. Roza je imel predstavo z naslovom ”Kabarete Simplozij” v KUD-u France Prešeren v Ljubljani. Očaral me je z svojim talentom in s svojo igrano ter pisano besedo. Je tip človeka, ki obvlada slovensko kleno besedo. V prozi in poeziji.

 ”V njegovih nastopih igrajo pomembno vlogo lapsusi, privatizmi, povedane didaskalije, aparteji, obračanje v občinstvo, torej ‘napake’ in potujitve, ki Rozov teater nehote približujejo Brechtovemu. Pravo težo njegovim nastopom pa daje povezava obojega: satirične poezije in njene mehke in intelektualno vselej nemalo zahtevne interpretacije. V prepesnjevanju slovenskih mitov je Roza neprekosljiv, Ivan Rob našega časa, v travestijah združuje tradicijo in sodobnost, domačijsko folkloro postavlja v evropski kontekst in pri tem ustvari nekaj antologijskih prizorov in riim.” (Delo, 29. 11. 2002)

Andrej Rozman – Roza (1955), slovenski pesnik in pisatelj za mlade in odrasle bralce, je študiral slovenski jezik in književnost. Dolga leta je bil igralec in voditelj v gledališču Ane Monro. Znan je kot domiseln avtor, ki v slovensko književnost vnaša humor, izvirnost in subverzivnost. Napisal je nekaj pesniških zbirk za mlade. Andrej Rozman Roza redno nastopa v igranih filmih (Babica gre na jug, 1991, Ekspres, ekspres, 1995, idr.), v gledališču, v TV-oddajah, reklamah itd.

 Lep pozdrav, Va-Po

 p.s. Prav zaradi takšnih predstav je še posebej pomembno: ”Da se vsaj enkrat v letu spomnimo, da je gledališče umetnost in da za umetnost ne smejo in ne morejo veljati zakoni tržnega kapitalizma. Umetnost obstaja zato, da nas neprestano opozarja, da v življenju obstajajo vrednote, ki se ne dajo kupiti in se ne prodajajo. Resnica naprimer je takšna vrednota. In gledališče je vedno bilo in vedno bo glasnik resnice, pa naj se to še tako patetično sliši,” je rekel Vinko Moderndorfer.